Učenci nas razberejo prvi hip: naše šibke točke, naš strah, naša pričakovanja, vtis, ki ga želimo narediti. Kar potem izražamo, naj bi bilo skladno s tem, kar jim sporoča naša neverbalna osebnost: naša drža, dih, naša mimika, naš glas, naš dotik. Stik, ki gradi napredek, nastane iz resnice, iz tega, da jim sproti posredujemo čim čistejšo, pristno sliko o sebi, vse tisto bistveno, kar želimo deliti z njimi, a tudi svoje meje. Na ta način bodo tudi oni lahko varni v svoji pristnosti.

Pristna avtoriteta, moč poučevanja je tudi v tem, da ne igramo, a da dajemo najboljše od sebe. S tem vzpostavimo vzdušje, v katerem bo tudi učenec lahko tak in resničen in bova skupaj potovala proti istemu cilju, čutila skupaj in skupaj ustvarjala.