Klasični glasbenik živi v posebnem položaju: leta in leta vadi z enim samim ciljem – odpraviti napako. Uči se prepoznavati, popravljati in preprečevati vsako nepopolnost: napačen ton, nenatančen vstop, nestabilen ritem, frazo, ki jo je potrebno še dodelati.

In prav je tako. Tehnika se med drugim rojeva iz sposobnosti, da se popravljamo, izpopolnjujemo gib in postopoma osvajamo nadzor nad svojim glasbilom.

Toda na neki točki se lahko zgodi nekaj paradoksalnega: orodje, ki nam je omogočilo, da smo postali glasbeniki – nadzor, lahko prepreči, da bi postali umetniki.

Na predavanju bomo govorili prav o tej meji: kje se konča nadzor in kje se začne svoboda? Kdaj tehnika preneha biti orodje in postane kletka? In predvsem: ali je mogoče postati tako popoln, da prenehamo komunicirati?